Uvod

 Opis rastlinskih snovi, rastlinskih pripravkov ali njihovih kombinacij

• Rastlinska(-e) snov(-i)

V skladu s posebnim zakonom Eur. Ph. Monograph (01/2008:1876) je mastika (mastix) posušen smolnat izcedek iz stebel in vej Pistacia lentiscus L. z vsebnostjo najmanj 10 ml/kg eteričnega olja (brezvodna droga).

Mastika je oljna smola, pridobljen iz drevesa mastik (Pistacia lentiscus L.). Izrazi mastika, mastix in smola mastike se na območju Balkana uporabljajo kot sopomenke. V literaturi se pogosto imenuje tudi Chios Mastic Gum (CMG) po svojem glavnem izvoru, grškem otoku Chios.

V indijski ajurvedski farmakopeji (1999) je navedena tudi monografija smole P. lentiscus L. z imenom “Rumimastangi”. Njeno ime v različnih indijskih jezikih je naslednje:

Bengalščina:              Rumi-Mastungi
Gudžaratščina:           Rumi Mastagee

Hindijščina:                Rumi Mastagee; Rumi Mastiki; Mastagee
Maratščina:                Rumia Mastakee

Urdujščina:                Rumee Mastagee

Drevo mastike (P. lentiscus L.) iz družine Anacardiaceae je naravno razširjen na območjih, ki obkrožajo obalna območja Sredozemlja, Portugalske in tropske Afrike (Gruenwald et al. 2007). Cvetovi in plodovi so kompaktni in podobni šopom. Cvetovi so rumenkasti ali vijoličasti. Oplodnica, ki je približno 4 mm velika, kroglasta, apikulasta, je rdeča, pozneje pa postane črna. Rastlina je zimzeleno dvospolno drevo ali grm, visok 1-8 m. Listi so dvopičasti. Od 8 do 12 listov meri od 1 do 5 cm na

• do 1,5 cm. So kopjasti do jajčasto kopjasti, mucronati in korikasti. Vretenica je široko krilata. Ličniki so goli (Evans, 1989).

Sinonim za P. lentiscus L. (Gennadios 1914; Rechinger 1943) je P. lentiscus var. Chia (Desf. Ex Poiret) DC, ki je uporabljen v večini obstoječih znanstvenih publikacij za to rastlino. V novejši in dobro dokumentirani botanični študiji profesorja Kazimierza Browicza je predlagano, da se namesto splošno uporabljenega botaničnega imena P. lentiscus var. Chia uporablja ime P. lentiscus cv. Chia, saj cv pomeni gojeni klon. Pred kratkim je bila vrsta P. lentiscus L. brez dodatno določene sorte ali kultivarja sprejeta v monografijo Evropske farmakopeje (Browicz 1987).

1. lentiscus L. z grškega otoka Chios je komercialno med glavnimi viri mastihe (Chios Mastic Gum (CMG)) po vsem svetu s specifičnim geografskim poreklom na južnem delu otoka Chios, območje Mastihohoria (Savvidis 2000). Smola te rastline se pridobiva kot izcedek po “poškodovanju” debla in vej (Paraschos et al. 2007). Popolnoma odraslo drevo vrste P. lentiscus proizvede približno 1 kg smole na leto. Ko ta sok kaplja, je videti kot lepljiva in prosojna tekočina, ki se 15-20 dni pozneje strdi v nepravilne oblike, na katere vplivajo vremenske razmere na tem območju v poletnem času, tj. intenzivna suša in sončna svetloba. Ko se strdi, ima obliko kristalov, njegov precej grenak okus pa se hitro umiri in pusti značilno aromo.

Ko je smola pobrana, se opere z vodo, da se odstranijo nečistoče, nato pa se mastika sortira, razvrsti in klasificira glede na barvo in velikost zrnc (Dabos et al. 2010i).

Samo z otoka Chios se letno izvozi približno 250.000 kg mastike (Perikos 1986; Belles 2006); večinoma v Francijo, ZDA, Emirate, Savdsko Arabijo, Združeno kraljestvo in Avstralijo. Od leta 1997 je mastika z otoka Chios označena kot proizvod z zaščiteno označbo porekla (ZOP) na podlagi Uredbe Evropske unije št. 123/1997 (L0224/24-1-97) in je vpisana na ustrezen seznam proizvodov z ZOP Evropske unije.

O komercialni proizvodnji smole P. lentiscus iz drugih držav ni bilo na voljo nobenega dodatnega znanja.

Mastik se pojavlja v rumenih ali zelenkasto rumenih okroglih ali hruškastih solzah premera približno 3 mm. Oblika solzic zadostuje za razlikovanje od solzic sandarka (smole Tetraclinia articulata, za katero je bilo ugotovljeno, da se uporablja za njeno ponarejanje). Solze mastike so krhke, vendar pri žvečenju postanejo plastične, vonj je rahlo balzamičen, okus pa rahlo terebintinast (Evans 1989), medtem ko solze sandaraca pri žvečenju ostanejo zrnate, ne kažejo težnje po tvorbi plastične mase, imajo šibek vonj po terpentinu in nekoliko grenak okus (razlika od mastike).

Kemične sestavine

• Triterpeni (tetraciklični evfanski in dammaranski skeletni tip ter pentaciklični oleaninski in lupanski skeletni tip, kot so mastična kislina, izomastna kislina, oleanolna kislina, tirukallol itd. (Gruenwald et al. 2007).
• Monoterpenski ogljikovodiki, 20 % kisikovih monoterpenov in seskviterpenov
• Polifenoli, fitosteroli
• Naravni polimer (cis-1,4-poli-β-miren) (van den Berg et al. 1998)

Prva raziskava o kemični sestavi mastike je bila opravljena leta 1930. Vendar pa kljub razširjeni identifikaciji spojin do danes celotna sestava še ni v celoti določena. Zdi se, da je smola sestavljena iz različnih organskih sestavin, vključno z naravnim polimerom, hlapnimi in aromatičnimi sestavinami, ki sestavljajo eterično olje (mastično olje), terpenskimi kislinami, fitosteroli, polifenolnimi molekulami in velikim številom drugih potencialno aktivnih sekundarnih metabolitov, od katerih so bili nekateri prvič izolirani in določeni v naravi.

cis-1,4-poli-β-miren

Polimer mastike je bil identificiran kot cis-1,4-poli-β-miren (van den Berg et al., 1998).
Triterpenoidi v mastiki so tetraciklični evfan in dammaran ter pentaciklični olean in lupan.

Triterpenoidi v mastiki

Nehlapni sekundarni metaboliti iz Pistacia lentiscus L., smole (mastika)

Na splošno so glavni nehlapni naravni proizvodi, o katerih poroča literatura in ki so bili izolirani iz mastike, naslednji: (a) mastikadienonska kislina, (b) tirukallol, (c) oleanolna kislina, (d) izomastikadienonska kislina, (e) 3-o-28-norolean-12-en, (f) 20(S)-3β-acetoksi-20-hidroksidammar-24-en, (g) 3-okso-dammara-20(21),24-dien, (h) 3β-hidroksimalabarica-14(26),17E,21-trien, i) 3-okso-malabarica-14(26),17E,21-trien, j) 3-β-hidroksi-28-norolean-12-en, k) 3-okso-28-norlup-20(29)-en, l) (8R)-3-Oxo-8-hidroksi-polipoda- 13E,17E,21-trien, m) 1,4-poly-β-miren (The Review of Natural Products 2005; Assimopoulou & Papageorgiou 2005i in 2005ii; Paraschos et al., 2007).

R1: O (mastikadienonska kislina)R1: O
R2: COOH (oleanolna kislina)

O 3-oxo-malabarica-14(26),17E,21-triene
Tirucallol

Polifenoli: Poročajo tudi o sledovih spojin tirosola, p-hidroksi-benzojske kisline, p-hidroksi-fenilocetne kisline, vanilinske kisline in galske kisline (Kaliora et al. 2004).

Hlapni sekundarni metaboliti iz Pistacia lentiscus L. (mastike in drugih delov rastlin)

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v letu 2000 so bile hlapne sestavine drevesa P. lentiscus L. predmet več študij v okviru analize sestave in delovanja eteričnega olja smole (Papageorgiou et al., 1981; 1997). Leta 1991 sta Boelens in Jimenez primerjalno preučila kemično sestavo eteričnih olj smole, listov ter nezrelih in zrelih plodov mastike in ugotovila skupno 90 sestavin (50 % monoterpenskih ogljikovodikov, 20 % oksigeniranih monoterpenov in 25 % seskviterpenov) z α-pinenom (79 %) in mircenom (3 %) kot glavnima sestavinama eteričnega olja smole.

Magiatis in drugi so leta 1999 objavili obsežno študijo treh eteričnih olj mastike, listov in vej P. lentiscus L. V tej študiji so bile glavne sestavine smole α-pinen (66,48 %), mircen (8,34 %) in β-pinen (3,29 %), medtem ko so bili v eteričnem olju listov mircen (20,58 %), germacren D (13,30 %), L-kariofilen (8,33 %), α-kadinol (7,33 %) in δ- kadinen (7,00 %), v eteričnem olju vej pa mircen (47,92 %), germacren D (15,46 %) in E-kariofilen (4,75 %). Leta 2005 (Koutsoudaki et al.) so kot glavne sestavine mastihe navedli α-pinen, mircen, β- pinen, limonen in transkariofilen. Zgornje rezultate je potrdilo nedavno delo (Kokolakis et al., 2010), v katerem so avtorji opredelili iste glavne sestavine (α-pinen, mircen in β-pinen) in jih predlagali tudi kot kazalnike časa skladiščenja.

• Zeliščni pripravek(-i) Zeliščna snov v prahu

Podatki, predstavljeni v tem poročilu, izhajajo iz študij, v katerih je bila uporabljena rastlinska snov v prahu (kot edini pripravek, vključen v monografijo) ali včasih drugi pripravki mastike, kot so mastikino olje, mastikina voda ali mastikini izvlečki. Pogosto ni na voljo dovolj informacij o natančnem pripravku/moči in odmerjanju.

V literaturi se omenja tudi mastična voda (Perikos, 1986; Topitsoglou-Themeli et al., 1984; 1985; Vlastos et al., 2013). Mastikova voda je aromatična voda, ki se v velikih količinah pridobiva skupaj z mastikovim oljem med parno destilacijo mastike. Je 100-odstotni naravni vodni izvleček, ki vsebuje vse v vodi topne sestavine mastihe in majhno količino (0,5-1 % V/V) mastičnega olja.

• Kombinacije rastlinskih snovi in/ali rastlinskih pripravkov, vključno z opisom vitaminov in/ali mineralov kot sestavin ocenjenih tradicionalnih kombiniranih zdravil rastlinskega izvora, kjer je to primerno.

Informacije iz pregleda trga v zvezi s pripravki iz mastike so pokazale, da je prah široko razširjen v živilskem sektorju po vsem svetu, tudi v izdelkih za samopomoč (zobna pasta itd.) na območju Balkana in na področju kozmetike. Obstajajo tudi izdelki, v katerih se nahaja v kombinaciji. Vendar takšne kombinacije niso predmet tega poročila o oceni.

Metodologija iskanja in ocenjevanja

Ocena temelji na virih, navedenih na seznamu literature. V oceno so bile vključene tudi objave v drugih jezikih, ne le v angleščini (vsaj povzetek v angleščini ali v drugem jeziku, npr. več v grščini).

Kot iskalnik je bil uporabljen Google; ključne besede pa so bile: mastix, mastic, Pistacia lentiscus cv Chia, Pistacia lentiscus, mastic gum

Znanstvene zbirke podatkov: Scifinder, Scopus; datum iskanja avgust 2018; ključne besede: “Pistacia lentiscus cv Chia”, “Pistacia lentiscus”, “mastix”, “mastic gum”, “mastic oil”.

Za ključno besedo “mastix” ni bilo najdenih nobenih referenc.

Medicinske zbirke podatkov: Pubmed, Cochrane library; ključne besede: “Pistacia lentiscus cv Chia”, “Pistacia lentiscus”, “mastix”, “mastic gum”, mastično olje”.

Toksikološke zbirke podatkov: Toxnet; ključne besede: “Pistacia lentiscus cv Chia”, “Pistacia lentiscus”, “mastix”, “”, mastično olje”.

Viri za farmakovigilanco: Poročilo: raziskave Scopus, druge niso na voljo poročevalcu.

Drugi viri: Knjižnica Univerze v Atenah (knjižnica farmacije in farmakognozije).

Podatki o uporabi zdravil

Informacije o izdelkih na trgu

• Informacije o izdelkih na trgu v državah članicah EU/EGP

Informacije o zdravilih, ki se tržijo v EU/EGP

V Grčiji in drugih balkanskih državah se rastlinska snov “mastika” ali “” kot sopomenka pogosto uporablja v ljudskem zdravilstvu in prodaja v lekarnah, zlasti vsaj od šestdesetih let prejšnjega stoletja po mednarodnih objavah o zdravilnih učinkih mastike na prebavne motnje (funkcionalna dispepsija, kot pomoč pri zdravljenju Helicobacter pylori), zdravilne učinke na kožo in izdelke za ustno higieno.

Izmenjava informacij med regulativnimi organi EU o pripravkih iz smole P. lentiscus L. (mastike) je pokazala, da v EU/EGP ni odobrenih ali registriranih zdravil za peroralno ali kožno uporabo, ki bi vsebovala pripravke iz mastike kot posamezno zdravilno učinkovino.

Informacije o ustreznih kombiniranih zdravilih, ki se tržijo v EU/EGP

Nekateri izdelki za oromukozno uporabo (grgranje) in ustno vodo se tržijo od 50. oziroma 90. let prejšnjega stoletja (Perikos 1986; Topitsoglou et al. 1984; 1985). Za te pripravke ni na voljo posebnih informacij o jakosti in odmerjanju.

Informacije o drugih izdelkih, ki se tržijo v EU/EGP (če je to ustrezno).

Prah je že vsaj dve stoletji razširjen v živilskem in kozmetičnem sektorju po vsej Evropi. To potrjujejo izvožene količine mastike vsaj z grškega otoka Chios, ki so na voljo pri Združenju pridelovalcev mastike (Serpico 2000 in Doukas 2003, navedeno v Vlastos et al. 2013).

V Grčiji in na sredozemskem območju je znana lokalna uporaba mastičnega prahu za rane in opekline zaradi njegovih zdravilnih lastnosti (Perikos 1986; The review of natural products 2005, Paraschos et al. 2012), medtem ko se poltrdni galenski pripravek, ki vsebuje približno 10 % rastlinske snovi, pogosto uporablja v lekarnah in ga predpisujejo tudi zdravniki.

Že več let obstajajo kreme, ki vsebujejo majhen odstotek mastike v prahu (1-3 %) za kozmetične izdelke.

Informacije o izdelkih na trgu zunaj EU/EGP

Informacije o pripravkih iz smole P. lentiscus L. (mastike) in kombiniranih izdelkih so pokazale, da je prah široko razširjen v živilskem in kozmetičnem sektorju tudi v Turčiji in arabskih državah, predvsem za žensko uporabo (Al-Habbal et al. 1984). To potrjujejo izvozne količine mastihe z grškega otoka Chios, ki sta jih navedla Perikos (1986) in Belles (2006, na voljo je le povzetek) s sklicevanjem na Združenje pridelovalcev mastihe.

V Sredozemlju (Tunizija, severna Afrika), Turčiji (turški zakonik kot solut Mastix od leta 1940-1948) ter v Iranu in Iraku je znana lokalna uporaba mastičnih pripravkov za rane in opekline.

Informacije o dokumentirani medicinski uporabi in zgodovinski podatki iz literature

Zgodovinski podatki

Starogrški zdravnik Hipokrat (4. stoletje pred našim štetjem) ter pozneje Dioskorid in Galen (1. in 2. stoletje našega štetja) so prvič poročali o lastnostih chioske mastike in priporočali njeno uporabo zaradi značilnega okusa in zdravilnih lastnosti (Paraschos et al., 2007, 2012). Dokumenti kažejo, da je bil to prvi naravni žvečilni gumi v antičnem svetu, ki se je uporabljal za čiščenje zob in osvežitev zadaha. Uporabljali so ga celo v kozmetologiji za čiščenje obraza in telesa. Nato se je smola uporabljala kot aktivna sestavina v številnih farmacevtskih formulah in nostrumih, od katerih so bili številni občasno zabeleženi v mednarodnih farmakopejah (Gennadios 1914; Al-Habbal et al. 1984; Perikos 1986; Savvidis 2000).

Dioskorid (1. stoletje našega štetja) je v Materia Medica poročal o terapevtskih lastnostih mastike z otoka Chios (Chios Mastiha) in omenil, da pomaga pri prebavnih motnjah, krvnih težavah, kroničnem kašlju, hkrati pa deluje pomirjevalno. Zdravilne lastnosti žvečenja mastike je predlagal za podporo ustni higieni ter za čist in svež zadah. Omenil je uporabo olja “Mastiha”, eteričnega olja mastihe, ki se uporablja na več načinov pri obolenjih maternice in zaradi stiptičnega delovanja (Gennadios 1914).

Od 1. do 7. stoletja našega štetja so zdravniki in botaniki uporabljali mastiko predvsem za zdravljenje želodčnih motenj, kot so gastralgija, dispepsija in peptična razjeda (Paraschos et al.),

2007). Po mnenju takratnih ljudi je uporaba mastike prispevala k nemotenemu delovanju želodčnega in črevesnega sistema. Natančneje in iz različnih virov je razvidno, da so mastiko uporabljali za lajšanje bolečin v želodcu ter pri prebavnih motnjah in želodčnih težavah (Oribasij, Etius, Galen, Pilen). O učinku mastike pri atoniji in vnetju želodca, črevesja in jeter ter o mehčalnih lastnostih poroča Galen v knjigi Simpliciun medicamentorum temperamentis ac faculatibus libri XI (Perikos 1986; Belles 2006).

Jeruzalemski balzam: V lekarni frančiškanskega samostana svetega Odrešenika v Jeruzalemu, kjer je delal menih Antonio Menzani di Cuna, mu je po štiriindvajsetih letih poskusov uspelo ustvariti učinkovit balzam, imenovan “Jeruzalemski balzam” (Perikos 1986). Leta 1712 so ga v Milanu predstavili kot mazilo za zdravljenje ran, bolečin v trebuhu, dermatitisa, črevesnih črvov, zobobola, hemoroidov itd. Menzanijeva formula je vsebovala štiri sestavine: aloe, kadilo, miro in mastiko, raztopljene v etanolu. Gilbertus Anglicus (13. stoletje v Angliji) je v svojem Compendium Medicinae nostrum za vranico imenoval “diacerasus”, ki vsebuje češnjev sok, cimet in mastiko. Pozneje je Giovanni de Vigo, frančiškanski menih in zdravnik papeža Julija II., predpisal balzam za srbečico, ki je vseboval jajčni beljak, laneno seme, topolove popke in mastiko v prahu v oljčnem olju (Perikos, 1986). Nekatere različice formule so vključene v nekatere farmakopeje (B.P., 1998 (ni na seznamu literature). Martindale: The Extra Pharmacopeia, 33. izdaja, navedena v Moussaieff et al. 2005).

Več kot 250 let se je formula, najdena v rokopisu nekega samostana, ki vsebuje štiri rastline: olibanum (Boswellia spp.), miro (Commiphora spp.), aloe (Aloe sp.) in mastiko (P. lentiscus L. gum) (16:3:9:12), očitno pogosto uporabljala in se zaradi protivnetnih, zdravilnih, antioksidativnih in protiseptičnih lastnosti uporablja še danes.

Paracelsus je v svoji knjigi Der grossen Wundartzney (Velika knjiga o kirurgiji) predlagal mastično smolo za “celjenje ran”. V 18. in 19. stoletju so mastično smolo uporabljali za zapolnjevanje zobnih votlin, tako da so v bučki raztopili 4 dele mastične smole in 1 del etra: z raztopino rumenkaste barve in oljnate konsistence so navlažili vatirano palčko in jo nanesli na votlino, da bi jo zapolnili in zatesnili. Te načine uporabe mastihe so ohranili tradicionalni zdravilci vzhodnega Sredozemlja in Bližnjega vzhoda, kjer je uporaba mastihe izredno razširjena. Poleg tega so Al-Razi, Abu Yusuf Ya’qub ibn Ishaq al-Kindi in Abu Marwan’Abd al-Malik predpisali mešanice v medicinskih formulah za zapolnitev pokvarjenih zob, okrepitev želodca, pomoč jetrom (Perikos 1986, Belles 2006; Al-Habbal et al. 1984).

V začetku 20. stoletja so v več člankih poročali o “Mastisolu”, pripravku iz mastike, ki se je uporabljal za celjenje ran, z nekoliko drugačno sestavo, ki se razlikuje od današnjega Mastisola, ki se uporablja kot tekoče lepilo (in vsebuje mastiko, stiraks, metil salicilat in alkohol). Glede na navedbe so Mastisol in njegovi nadomestki (analogni) smolnate raztopine, podobne sluzi (McDill 1918), ki se nanesejo na prizadeto območje in pustijo izhlapevati, dokler nanos ne postane lepljiv. Nato se lahko (ali pa tudi ne) nanese povoj in ostane na mestu, dokler ne pride do ozdravitve, razen če pride do gnitja in se v tem primeru zdravilo obnovi (The Merck’s Annual Report 1913, Shaw 1914, McDill 1918). Pri tej metodi je bilo v primerjavi z drugimi antiseptičnimi oblogami za rane ugotovljenih več prednosti, zaradi katerih je bila med vojnami priljubljena tudi v terenskih bolnišnicah: Izogibanje vsem postopkom čiščenja, ki so škodljivi za rane in povzročajo bolečine; neodvisnost od vode, s čimer se izognemo vlagi, ki je tako ugodna za rast bakterij; velika preprostost postopka, ki se ga zlahka naučijo laiki; velik prihranek časa; lahko se uporablja na tistih delih telesa, na katere je težko namestiti povoje; povoja ni mogoče premakniti; poceni; manjše draženje kože v primerjavi z drugimi razkužili, kot je jod; varnost pred okužbo, saj asepsa, dosežena z mastičnim povojem, traja zelo dolgo časa. Poleg tega jo je mogoče enostavno pripraviti v bolnišnicah (The Merck’s Annual Report 1913, Shaw 1914, McDill 1918).

V Merckovem letnem poročilu za leto 1913 je Mastisol naveden kot smolnat pripravek, ki vsebuje 5 % mastike (terebinta 15 g, mastike 12 g, smole (katere koli) 25 g, smole alb. 8,0 g, alkohol 90 % 180 g), ki ga je kot oblogo za rane priporočil doktor von Oettingen iz Berlina kot direktor nemške terenske bolnišnice v balkanski vojni, ki je spremenil prejšnjo formulo, ki jo je leta 1900 s tajnim lastniškim pripravkom uvedel ortopedski kirurg. American Review of reviews (Shaw 1914) poroča, da je isti nemški kirurg von Oettingen v rusko-japonski vojni za antiseptično obdelavo ran uporabljal raztopino 20 g mastike v 50 g kloroforma in 20 kapljicah lanenega olja, medtem ko so v balkanskih bolnišnicah v isti namen uporabljali raztopino mastike v benzolu.

Krebser je za zdravljenje operativnih ran uporabljal formulo, ki je vsebovala približno 28 % mastike (20 g mastike, razredčene v 50 g kloroforma, z dodatkom 1 g lanenega olja) (The Merck’s Annual Report 1913).

Suter je uspešno uporabljal mastisol za zdravljenje operativnih ran, Wagner pri zdravljenju ran, Naugebauer pa pri opeklinah in koroziji (Merckovo letno poročilo 1913).

Poleg tega je McDill v medicinskem vojnem priročniku št. 5 “Lessons from the Enemy How Germany cares for her war disabled” poročal o isti formuli, ki je vsebovala približno 28 % mastike (mastike 20 g, 50 g in lanenega olja 20 kapljic) kot sluzi, ki se uporablja kot kirurška obloga (McDill 1918).

V knjižici “The chemist and Druggist” št. 1818, letnik LXXXV, november 1914, je navedena obloga za rane Mastisol in njena zgodovinska uporaba. Poroča se, da se v Nemčiji uporablja od leta 1913 (Pharmaceutisch Weekblad, 1913, str. 104) kot zdravilno sredstvo v formuli (kot imitacija mastisola), ki vsebuje približno 4 % mastike (mastik 2 g, benzol 50 g, neznan eter 20 kapljic). Druge formule za mastisol navaja “Pharm. Ztg.”, kjer je ponovno omenjena raztopina 20 g mastike v 50 g kloroforma z dodatkom 20 kapljic lanenega olja (približno 28 % mastike), in Nordmann, ki predlaga 20 g mastike, 50 g benzola, 20 kapljic lanenega olja, 10 g kolofonije in 7 g beneškega terpentina (približno 23 % mastike) (The chemist and Druggist 1914).

Te formule za mastisol so se uporabljale tudi pozneje. V turškem zakoniku (1940-1948) je mastisol naveden kot fantazijsko ime pripravka Mastix solutus (Sakiz mahlolu), ki vsebuje 28 % mastikove smole (28 g mastike, 71 g benzola, 1 g lanenega olja). To ustreza pripravku, ki so ga uporabljali v balkanskih bolnišnicah in ga je navedel Shaw (1914) v American Review of reviews. O isti raztopini, ki vsebuje 28 % mastike v benzolu in lanenem olju, poroča tudi Medicamenta, italijanski teoretično-praktični priročnik za zdravstvene delavce (zdravnike in farmacevte (Medicamenta 1965).

Sollman (1957) ponavlja, da se je več formul, ki vsebujejo mastiko, uporabljalo kot kirurški lak za fiksiranje kožnih bakterij na rokah in operativnem področju. Med njimi navaja Borchatovo, ki vsebuje 40 % mastike v organskem topilu (40 g mastike, 60 g benzola, 20 kapljic ricinusovega olja).

Knjiga Perikos 1986 navaja zdravilne lastnosti mastične kreme (patentirane leta 1958 s strani izumitelja S. Paradeisopoulosa), ki vsebuje 10-20 % pistacijeve smole/praška, proti vsem vrstam poškodb kože (kot so opekline, vojne rane, furunkli, luskavica, dermatološke bolezni itd.) Obstaja korespondenca med izumiteljem in Združenjem pridelovalcev mastike ter objave v časopisih Press of in grških časopisih.

Mastiko so orientalske ženske tradicionalno uporabljale kot sredstvo za žvečenje (British Pharmaceutical Codex 1949, citirano v Al-Habbal et al. 1984) in sladilo za dihanje ter kot sestavino sladkarij in pijač (Tanker & Tanker, citirano v Al-Habbal et al. 1984). Mastik sam ali alkoholne raztopine se uporabljajo v zobozdravstvu za polnjenje karioznih zob (Wren 1971, British Pharmaceutical Codex 1949; Martindale Extra Pharmacopoeia 1978, citirano v Al-Habbal et al. 1984). Poleg tega se uporablja (Pigmentum Mastiche Compositum) kot kirurški lak za zaščito ran (Martindale Extra Pharmacopoeia

1978, citirano v Al-Habbal et al. 1984). V literaturi doslej niso bili omenjeni nobeni neželeni učinki široke uporabe mastike.

Merckov indeks, 10. izdaja. 1983 navaja uporabo mastike kot zobozdravstvenega pripomočka v zobnih cementih, obližih, lakih, žvečilnih gumijih in kadilih (The Merck Index 1983).

Medicamenta 8. izd. 1965 navaja mastiko za notranjo uporabo kot infuzijo (2-8 g dnevno) kot tonik in adstringent (pri otroški diareji), za žvečenje in sestavine zobnih cementov, ki vsebujejo različne formule, v katerih se mastiko raztopi v organskih topilih (zaradi njene netopnosti v vodi), raztopina pa se lahko absorbira na glini ali drugi podlagi (Medicamenta 1965).

Številni zdravniki, farmacevti in botaniki so se sklicevali na terapevtske lastnosti mastične smole, ki so jo uporabljali za pripravo terapevtskih formul in široko uporabljanih pripravkov. Uporaba mastike se je uspešno širila tudi v bizantinskih časih. Od prejšnjega stoletja se mastika uporablja kot začimba v sredozemski kuhinji, pri proizvodnji žvečilnih gumijev, v parfumeriji, zobozdravstvu in pri lokalnem prebivalstvu otoka Chios za lajšanje bolečin v epigastriju in zaščito pred peptično razjedo (The Review of Natural Products 2005; Al-Habbal 1984). Več avtorjev je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja menilo, da so danes potencialne terapevtske dejavnosti mastike znanstveno raziskane, in pokazali, da zlasti mastik z grškega otoka Chios (na katerega se je nanašala večina študij) pozitivno deluje proti prebavnim motnjam, prispeva k ustni higieni, deluje protimikrobno in protivnetno, je naravni antioksidant in lahko pomaga pri celjenju poškodb (Topitsoglou-Themeli et al. 1984; 1985; Al-Habbal et al. 1984; Huwez & Al-Habbal 1986).

Poročali so, da mehanizem delovanja mastike pri lajšanju simptomov in zdravilnih lastnostih ni znan. Ker pa mastika ni topna v vodi, so domnevali, da je mogoče, da tvori komplekse z beljakovinami in ustvarja citoprotektivno plast, ki dodatno ščiti želodčno sluznico in kožne rane. Ta hipoteza lahko pojasni različne uporabe mastihe (pigmentum mastiche compositum) kot kirurškega laka za zaščitno prekrivanje ran (Huwez in Al-Habbal 1986).

Vrsta poročil v mednarodnih medicinskih revijah potrjuje zgodovinsko zabeležene lastnosti mastike, ki temeljijo na rezultatih laboratorijskih študij in manjših kliničnih preskušanj, ki so jih izvedli neodvisni raziskovalci v Grčiji in tujini, ter kažejo, da ima mastikova smola zanimive bioaktivne lastnosti. (Al Habbal et al. 1984; Al Said et al. 1986; Huwez et al. 1986; 1998; Perrikos 1986; Dabos et al. 2010i; 2010ii; Kaliora et al. 2007i; 2007ii).

Trenutne raziskave kažejo, da imata mastika (glede na dosedanje študije predvsem z otoka Chios, CMG) in njeno eterično olje protimikrobne in antioksidativne lastnosti. Antibakterijsko delovanje (Magiatis et al., 1999; Iauk et al., 1996; Koutsoudaki et al., 2005) in njeno delovanje in vivo proti plakom v ustni votlini so pripisali njenemu zaviralnemu delovanju na splošno rast bakterij (Takahashi et al., 2003), zlasti proti Streptococcus mutans in Helicobacter pylori (Aksoy et al., 2006).

Za peroralno uporabo proti težavam s prebavili je priporočeni odmerek, ki temelji na tradiciji mastike v prahu, po Perikosu (1986) 0,5-1 g mastike v prahu kot enkratni odmerek, do 2-krat na dan, trajanje 2-krat na dan (dnevni odmerek 1-2 g).

Mastiko so v manjših kliničnih preskušanjih uporabili tudi Al-Habbal in drugi (1984) ter Huwez in Al-Habbal (1986). Dnevni odmerek je v skladu z eno študijo (Huwez & Al-Habbal, 1986) do 2 g. Te klinične študije so bile izvedene v državah zunaj EU za drugo indikacijo (razjeda dvanajstnika ali želodca) in so uporabljale drugo doziranje. Zato se lahko rezultati štejejo za podporne le z vidika varnosti.

V Indijski ajurvedski farmakopeji (1999) je tudi monografija, ki omenja smolo

1. lentiscus L., imenovan “Rumimastangi”, in njegova uporaba v zdravilne namene je bila predlagana v dnevnem odmerku 1-2 g, ki je primerljiv z odmerki, ki se uporabljajo v Evropi.

Za uporabo na koži se mastikin prah že stoletja uporablja kot zdravilno sredstvo na koži ali na obližih in oblogah (Perikos 1986, The Review of natural products 2005; Paraschos et al. 2012). Od leta 1912 obstajajo navedbe o uporabi mastike, razredčene v organskih topilih, pri poškodbah kože, hudih kožnih ranah itd (The Merck’s Annual Report 1913; The Chemist and Druggist 1914, Shaw 1914, Sollmann 1957).

Obstajajo tudi galenske formule (poltrdni pripravki), ki jih pripravljajo v lekarnah in se pogosto uporabljajo (predpisujejo jih tudi zdravniki) ter so znane po svojih zdravilnih namenih.

Preglednica 1: Pregled preteklih podatkov

Splošne ugotovitve o uporabi zdravil

 Od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja se je v medicinske namene uporabljal prah smole

1. lentiscus L. je zaradi svojih zdravilnih lastnosti postal priljubljen v tradicionalni medicini v Grčiji, sredozemskih in azijskih državah (Bližnji vzhod) ter v ZDA. Na voljo je več podpornih virov s podrobnostmi o moči, odmerjanju in indikacijah za oralno in kožno uporabo.

Preglednica 2a: Pregled dokazov o obdobju uporabe zdravil (oralna uporaba)

Zahteve za obdobje uporabe zdravila v skladu z Direktivo 2001/83/ES v zvezi s “tradicionalno uporabo” pri peroralni uporabi se štejejo za izpolnjene za naslednje indikacije:

• Tradicionalno zdravilo rastlinskega izvora, ki se uporablja pri blagih dispeptičnih motnjah

Na podlagi razpoložljivih literaturnih virov je predlagana naslednja pozologija za peroralno uporabo praška:

• Enkratni odmerek: 0,5-1 g
• Dnevni odmerek: 1,0-2 g
• Trajanje uporabe: Če se tovrstni simptomi med uporabo zdravila pojavljajo dlje časa, se je treba posvetovati z zdravnikom ali usposobljenim zdravstvenim delavcem (skladno z drugimi zdravili rastlinskega izvora z enakimi indikacijami).

Preglednica 2b: Pregled dokazov o obdobju uporabe zdravila (kožna uporaba)

Kožna uporaba 

Zahteve za obdobje uporabe zdravila v skladu z Direktivo 2001/83/ES v zvezi s “tradicionalno uporabo” se štejejo za izpolnjene za kožno uporabo za naslednje indikacije:

• Tradicionalno zdravilo rastlinskega izvora, ki se uporablja za simptomatsko zdravljenje manjših vnetij kože in kot pomoč pri celjenju manjših ran

Kožna medicinska uporaba mastike je utemeljena z njeno splošno in stalno uporabo kot antiseptičnega zdravila pri celjenju ran in za kirurške obloge v več pripravkih v Evropi (od leta 1912) in zunaj EU (od leta 1918 v ZDA, od leta 1940 v Turčiji). Uporaba v medicini se nanaša na pripravke, ki vsebujejo različne koncentracije (najbolj omenjena je ≈28 %) mastike, raztopljene v organskih topilih (zaradi njene netopnosti v vodi), ki danes niso dovoljeni za uporabo v medicini zaradi njihove toksičnosti. Namen uporabe organskih topil je bil tudi ta, da se omogoči njihovo izhlapevanje, preostala lepljiva plast mastike pa bi lahko služila tudi kot lepilo za povoje, vendar bi jo lahko preprosto nanesli na majhne rane na rokah, prstih in obrazu, ki bi ostale v položaju brez vezave zdravila (The Merck’s Annual Report 1913, Shaw 1914, McDill 1918).

Galenski (magistralni) pripravek, ki se trenutno uporablja, se nanaša na nižjo koncentracijo (večinoma okoli 10 %), ki jo je mogoče doseči z drugimi topili ali večinoma olji (npr. v kremah). Ta tradicionalna uporaba je dokazana z zdravniškim receptom, pa tudi z lekarniškimi knjigami ali recepti (na seznamu literature ni navedbe). O večstoletni uporabi mastike v zdravilnem mazilu poročajo tudi Paraschos et al. 2012, pri čemer se sklicujejo na stare recepture in stare farmakopeje. Vlagatelj vloge za registracijo mora izbrati najprimernejšo pomožno snov za izdelek, ki bo dan na trg, in po potrebi izvesti študije lokalne tolerance za kožni pripravek.

Ker člen 16c(c) Direktive 2001/83/ES zahteva dokumentirano medicinsko uporabo v obdobju najmanj 30 let, od tega najmanj 15 let v EU, kar je izpolnjeno tudi, če trženje izdelka ni temeljilo na posebnem dovoljenju, se lahko podatki v zvezi s temi izdelki uporabijo za utemeljitev tradicionalne uporabe kožnih pripravkov iz mastike.

Za kožno uporabo mastike predlagamo naslednjo pozologijo:

Poltrdni pripravek, ki vsebuje 9-11 %1 mastike v prahu. Do 3-krat na dan.

Trajanje uporabe: 1 teden, nanesite v tankem sloju na prizadeto področje kože.

Zgoraj navedeno trajanje uporabe je predlagano glede na to, da je izdelek namenjen samozdravljenju, in če se tovrstni simptomi med uporabo zdravila nadaljujejo ali poslabšajo, se je treba posvetovati z zdravnikom ali usposobljenim zdravstvenim delavcem.

Neklinični podatki

Pregled razpoložljivih farmakoloških podatkov o rastlinski(-ih) snovi(-ah), rastlinskem(-ih) pripravku(-ih) in ustreznih sestavinah Primarna farmakodinamika

Študije in vitro

Protimikrobna aktivnost mastike, mastikovega olja in drugih pripravkov

Izvedenih je bilo več študij, v katerih so preučevali protimikrobne lastnosti mastike.

Različne pripravke listov P. lentiscus L. (10 % poparek, ekstrakt petroleterja, ekstrakt etanola, infuzija in maceracija) smo testirali proti izbranim grampozitivnim (+) in gramnegativnim (-) bakterijam, vendar je le poparek pokazal določeno aktivnost (MIC 312 mg/ml), medtem ko so bili vsi štirje drugi pripravki praktično neaktivni proti S. lutea, S. aurea in E. coli (Iauk 1996).

Daifas in drugi (2004) so preučevali vpliv mastične smole in njenega eteričnega olja, samostojno in skupaj z etanolom, na rast proteolitičnih sevov Clostridium botulinum v mediju in na proizvodnjo nevrotoksina v študijah izzivanja z angleškimi drobtinami. Preliminarne študije z uporabo metode “spot-on-the-own” so pokazale, da so bile za popolno inhibicijo vseh testiranih sevov C. botulinum potrebne visoke ravni mastične smole v etanolu (~8 % m/m), vendar je imela mastična smola v etanolu večji protibotulinski učinek kot sam etanol. Za inhibicijo proteolitičnih sevov C. botulinum pa so bile potrebne le nizke vsebnosti mastičnega olja (~0,3 % m/m). Obe študiji sta pokazali inhibicijo, specifično za sev, z

sevi C. botulinum tipa A so bolj občutljivi na mastično smolo in njeno eterično olje kot sevi tipa B. Vendar se je mastična smola v etanolu izkazala za učinkovitejšo, če je bila uporabljena kot inhibitor v parni fazi, nanesen na bombažne blazinice in položen v inokulirane plošče, kot če je bil dodan neposredno v medij. Medtem ko sta mastična smola in njeno eterično olje zavirala rast proteolitičnih sevov C. botulinum in vitro, nista zavirala proizvodnje nevrotoksina v študijah z izzivanjem C. botulinum v angleških drobtinah.

Protibakterijsko delovanje eteričnega olja mastike je bilo preizkušeno z različnimi rezultati. Tassou in Nychas (1995) sta ugotovila določeno aktivnost pri Gram-pozitivnih sevih, vendar nobene pri Gram-negativnih. Magiatis in drugi (1999) so poročali o določeni aktivnosti eteričnega olja iz smole, ne pa tudi iz listov ali vejic, in jo pripisali predvsem α-pinenu. Koutsoudaki in drugi (2005) so to pripisali kombinaciji več sestavin in predlagali, da te delujejo sinergistično glede na to, da so različne bakterije občutljive ali neobčutljive na različne spojine eteričnega olja.

1 Opomba: Čeprav reference morda kažejo na širšo možno moč, je treba to ponovno preučiti ob naslednji sistematični reviziji monografije.

Baktericidni učinek mastihe, mastičnega olja ali frakcij/sestavin mastihe na Helicobacter pylori

Številne študije so pokazale, da mastika in mastično olje delujeta na poškodbe prebavil. Po odkritju bakterije Helicobacter pylori in povezavi z boleznimi prebavil leta 1983 se je zanimanje za določitev mehanizma delovanja mastike in mastikovega olja pri teh boleznih osredotočilo na raziskovanje in morebitno ugotovitev lastnosti proti bakteriji Helicobacter pylori.

Prvo poročilo o delovanju mastike proti H. pylori je bilo objavljeno v reviji New England Journal of Medicine v dopisu uredniku (Huwez et al., 1998). Izkazalo se je, da mastika uničuje sev H. pylori NCTC 11637 in šest kliničnih izolatov. V posebni študiji so bili uporabljeni sveži vzorci s prisotnostjo

1. pylori, ki so jih izolirali od bolnikov, in poiskali najmanjšo baktericidno koncentracijo (MBC) mastihe, kar pomeni najmanjšo koncentracijo, ki je potrebna za uničenje 99,9 % bakterije v 24 urah. Mastik je uničil bakterijo v vseh pregledanih vzorcih, ne glede na velikost populacije. MBC mastihe je bila 60 μg/ml, vendar je bilo antibakterijsko delovanje opaženo tudi pri manjših koncentracijah.

Marone et al. (2001) in Bona et al. (2001) sta ocenila antibakterijski učinek mastike na klinične izolate H. pylori v koncentracijah od 2000 do 1,9 µg/ml. MBC, izračunane z metodo mikrodilucije, so pokazale, da mastika izkazuje izjemen baktericidni učinek na 12 sevov H. pylori, izoliranih od bolnikov, pri čemer je v koncentraciji 125 μg/ml uničila 50 % vodilnih, v koncentraciji 500 μg/ml pa 90 %. Poleg tega je mikroskopsko opazovanje morfologije bakterij z elektronsko emisijo pripeljalo do zaključka, da smola povzroča sproščanje zračnih mehurčkov, izziva morfološke anomalije in segmentacijo celic H. pylori. Baktericidno lastnost mastike na H. pylori so poskušali umestiti tudi v arabino-galaktanske beljakovine (AGP), izolirane iz smole (Kottakis et al., 2009). Natančneje, preučevali so zaviranje rasti H. pylori v prisotnosti vodnih izvlečkov mastike, ki vsebujejo AGP. Rezultati so pokazali, da so bili izvlečki z najmanj

1,4 g smole vpliva na sposobnost preživetja bakterij in preprečuje rast celic. Ni bilo znakov, da AGP povzročajo nenormalno morfologijo pri H. pylori, kot je bilo omenjeno za celotno mastiko (Bona et al., 2001).

Paraschos in drugi (2007) so uporabili uveljavljen model okužbe s H. pylori, da bi ocenili potencialni terapevtski učinek stalnega dajanja celotnega ekstrakta mastike brez polimera (TMEWP) na kolonizacijo s H. pylori in razvoj z njim povezanega gastritisa. Sprva je bil TMEWP pridobljen iz surove mastike v 70-odstotnem deležu, nato pa je bil razdeljen na dve frakciji, kislo in nevtralno. Kisla frakcija TMEWP je po kromatografskih ločitvah vsebovala glavne triterpenske kisline oleanonsko kislino (515 mg), moronsko kislino (338 mg), 24Z-masticadienonsko kislino (1,1 g), 24Z-izomastikadienonsko kislino (1,0 g), 24Z-masticadienolsko kislino (95 mg) in 24Z-izomastikadienolsko kislino (102 mg). Nevtralna frakcija je po podobni obdelavi vsebovala pet nevtralnih triterpenskih spojin: tirukallol (110 mg), dammaradienon (128 mg), 28-norolean- 12-en-3-on (206 mg), oleanonski aldehid (152 mg) in oleanolni aldehid (98 mg). Nato smo tri mesece testirali protimikrobno delovanje vseh teh frakcij in celotnega ekstrakta mastike proti skupini 10 kliničnih izolatov H. pylori in referenčnemu sevu CCUG 38771. Izvlečki mastihe so pokazali baktericidno delovanje, odvisno od koncentracije in seva. Natančneje, pri vseh testiranih sevih je kisla frakcija pokazala največjo aktivnost s povprečno MBC 0,136 mg/ml, sledil je TMEWP (MBC 0,256 mg/ml). Manjšo aktivnost je imela nevtralna frakcija TMEWP (0,638 mg/ml). Med posameznimi testiranimi sevi so bile ugotovljene do dvakratne razlike v MBC, le pri sevu LAVHP-7 je bila opažena večja občutljivost za TMEWP in njegovo kislo frakcijo. Ker je bila najvišja aktivnost dosežena s kislo frakcijo TMEWP, so avtorji nadaljevali s testiranjem izoliranih čistih kislih spojin na antihelikobakterijsko aktivnost. Najvišjo skupno aktivnost so dosledno in za vseh 11 testiranih sevov H. pylori dosegli z izomastikadienolno kislino s povprečno MBC 0,202 mg/ml (0,443 mM), ki ji je sledila mastikadienolna (0,220 mg/ml [0,482

mM]), oleanonsko (0,292 mg/ml [0,643 mM]) in moronsko kislino (0,310 mg/ml [0,683 mM]). Zanimivo je, da so 3-okso derivati, izomastikadienonska in mastiikadienonska kislina, pokazali manjšo aktivnost v primerjavi z ustreznimi 3-hidroksilnimi derivati. Potrjeno je bilo, da je kemijska sestava TMEWP praktično enaka sestavi surove mastihe, razen odsotnosti polimera, ter da ima tudi boljše lastnosti topnosti in večjo koncentracijo aktivnih sestavin. Poskusi so pokazali, da lahko celotni izvleček mastike zmerno zmanjša kolonizacijo H. pylori v predelu in telesu želodca. Izračunano zmanjšanje ravni kolonizacije je bilo približno 30-kratno. Ti rezultati so se ujemali z vidnim zmanjšanjem kolonizacije H. pylori, opaženim pri histopatoloških ocenah. Po mnenju avtorjev rezultati kažejo tudi na to, da bi lahko bilo običajno dolgotrajno uživanje mastike učinkovito pri zmanjševanju kolonizacije H. pylori.

Po zgornji študiji so Kottakis in drugi (2009) preučevali učinek AGP (arabino-galaktanske beljakovine), pridobljenih iz mastike iz Chiosa (CMG), in vitro in in vivo, v prisotnosti nevtrofilno aktivirajoče beljakovine H. pylori (HP-NAP), na notranje aktivatorje celične imunosti (aktivatorje nevtrofilcev), pri čemer so primerjali bolnike nosilce H. pylori z zdravimi prostovoljci, ki so dva meseca prejemali 1 g smole dnevno. Dejavniki virulence H. pylori so trije ohranjeni antigeni, in sicer nihajoči citotoksin A (VacA), s citotoksinom povezani antigen (GagA) in HP-NAP. VacA sodeluje z membrano epitelijskih celic in vstopi vanjo, kjer tvori ionski kanal z nizko prevodnostjo. Znano je, da HP- NAP privlači in aktivira nevtrofilce, monocite in mastocite, kar povzroči sproščanje pro-vnetnih mediatorjev. V tej študiji so poskusi s potegom na površje prvič pokazali specifično vezavo AGP na dve membranski beljakovini nevtrofilcev, kar lahko povzroči zaviranje aktivacije nevtrofilcev. Čeprav ti dve beljakovini nevtrofilov v tej študiji nista bili karakterizirani, avtorji navajajo, da so potrebne nadaljnje študije za razjasnitev njunih značilnosti in vpletenosti v dejavnosti nevtrofilov. Pri H. pylori pozitivnih bolnikih, ki so dva meseca uživali AGP, se je aktivacija nevtrofilcev pri inkubaciji in vitro s HP-NAP (P=0,0027) in AGP plus HP-NAP (P=0,0004) zmanjšala.

Podobne rezultate smo dobili tudi pri inkubaciji nevtrofilcev z AGP in HP-NAP (P=0,0038), ne pa s HP-NAP (P>0,05) v kontrolah.

Sharifi in Hazell (2009) sta v drugi študiji raziskala anti-H. pylori aktivnost mastike, ki je pokazala, da je večina aktivnih frakcij mastike polimer, sledita mu kislina in ista smola, medtem ko je bil nevtralni del neaktiven. Zlasti je bilo povečanje reaktivnosti opaženo tako pri oksidaciji polimera (podvojitev) kot tudi pri 4-urnem žvečenju mastife (50-odstotno povečanje).

Choli-Papadopoulou et al. (2011) so dokazali, da široka C-terminalna regija HP-NAP spodbuja adhezijo nevtrofilcev in da AGP iz CMG motijo proces vezave nevtrofilcev na endotelne celice, ki ga povzroča HP-NAP, kar je treba dodatno raziskati in bi se lahko izkoristilo v prihodnjem protivnetnem zdravljenju bolnikov s H. pylori. HP-NAP je eden od številnih dejavnikov virulence, ki jih proizvaja bakterija H. pylori. Prosti radikali, ki jih proizvajajo nevtrofilci, so ključna sestavina prirojenega imunskega sistema in učinkovito protimikrobno sredstvo proti H. pylori ter dejavnik, ki utrjuje poškodbe sluznice in gastritis. Morebitno blokiranje nastajanja reaktivnih vrst lahko privede do izboljšanja kroničnega gastritisa, povzročenega s H. pylori, in zmanjšanja znakov vnetja.

V nedavni študiji (Miyamoto et al., 2014) so preverili, katera sestavina mastike je odgovorna za delovanje proti H. pylori. Z analizo GC-MS eteričnega olja mastike so identificirali 20 sestavin, med katerimi je bilo največ α-pinena (82,26 %). Nato so avtorji preverili, katera sestavina zavira rast H. pylori. Pri desetih komercialno dostopnih spojinah so testirali antibakterijsko delovanje na seve H. pylori, ki so jih določili pri bolnikih z gastritisom, želodčno razjedo in želodčnim rakom. Nekatere od njih so pokazale antibakterijsko delovanje proti sevom, odpornim na klaritromicin in/ali metronidazol. α-terpineol in (E)-metil izoeugenol sta pokazala anti H-pylori

ne le proti sevom, občutljivim na zdravila (#09-292 iz želodčnega raka), temveč tudi proti sevom, odpornim na zdravila (#09-87 iz atrofičnega gastritisa, #09-224 iz želodčne razjede, #09-243 iz atrofičnega gastritisa). Teh 10 spojin je pokazalo tudi antibakterijsko delovanje proti trem različnim sevom (Escherichia coli, Staphylococcus aureus, Bacillus subtilis). Avtorji so zaključili, da bi bile te sestavine lahko uporabne za premagovanje rasti H. pylori v želodcu, ki je odporen na zdravila.

Ustna nega

Mastik je bil že v antiki tradicionalno zdravilo za ustni zadah in ustno higieno, to znanje pa je bilo ovrednoteno v novejših študijah. Mastik je pokazal selektivno antibakterijsko delovanje proti ustnim bakterijam Porphyromonas gingivalis (Sakagami et al., 2009; Sterer, 2006) in Prevotella melaninogenica (Sakagami et al., 2009). Študije in vivo

Protivnetne lastnosti

Kim in Neophytou (2009) sta preučevala protivnetne lastnosti mastike, ki pomagajo zmanjšati črevesno vnetje pri bolnikih z vnetno črevesno boleznijo. Za preverjanje protivnetnih lastnosti mastihe in vivo sta uporabila model kolitisa z natrijevim dekstran-sulfatom (DSS). Izvedena sta bila dva poskusa. V prvem poskusu so živali 14 dni hranili s prehrano, ki je vsebovala kombinacijo mastične smole (0,2 %) in eteričnega olja mastične smole (0,02 %); 5 dni so jih zdravili s 3-odstotnim DSS, nato pa z običajno pitno vodo. Po 14 dneh posebne prehrane so pri miših povzročili eksperimentalni kolitis z zdravljenjem s 3 % DSS v pitni vodi za 7-10 dni, medtem ko so še vedno prejemale mastično ali drugo zdravljenje. V drugem poskusu so živali hranili z različnimi dietami, kot sledi: Skupina 1 (kontrola) je prejemala običajno prehrano, skupina 2 je prejemala prehrano z 0,02 % mastičnega olja, skupina 3 je prejemala prehrano z 0,30 % γ-tokoferola, skupina 4 je prejemala prehrano z 0,02 % mastičnega olja in 0,30 % γ-tokoferola.

Podatki o živalih so pokazali, da je dodajanje mastičnega olja upočasnilo pojav in napredovanje bolezni ter pomagalo preprečiti izgubo telesne teže zaradi bolezni. Ugotovljeno je bilo, da mastično olje zagotavlja določeno zaščito pred akutnim kolitisom. Uporaba mastičnega olja v kombinaciji z γ-tokoferolom je dala podobne rezultate kot uporaba mastičnega olja ali samo γ-tokoferola.

Rezultati nedavne študije na podganah Wistar s kolitisom so pokazali protivnetne in antioksidativne lastnosti mastike. Avtorji so zaključili, da bi lahko imela mastika terapevtsko vlogo pri Crohnovi bolezni, saj uravnava oksidativno/antioksidativno ravnovesje in modulira vnetje (Gioxari et al., 2011).

V študiji Papaloisa in drugih (2012) so podganam, zdravljenim s trinitrobenzen sulfonsko kislino, posamično dajali mastiko v prahu (100 mg/kg telesne teže) ali sestavine mastike (tj. inulin, kisle frakcije AF, faktor nevtralne nekroze NF ali glavno triterpensko kislino oleanolno kislino OA). Poškodbe debelega črevesa so bile ocenjene mikroskopsko, izmerjene pa so bile tudi ravni tumorskega nekroznega faktorja α (TNF-a), interlevkina IL-6, IL-8 in medcelične adhezijske molekule 1. Vzpostavljen je bil model vnetja v kokulturah človeških epitelijskih celic debelega črevesa HT29 in monocitov/makrofagov. Izmerjeni so bili sproščanje laktatne dehidrogenaze ter ravni TNF- α, IL-8 in jedrnega faktorja-κB (NF-κB) p65. In vivo so z mastičnim prahom dosegli histološko izboljšanje kolitisa in znatno uravnavanje vnetja, tudi na ravni mRNA. Čeprav histološkega izboljšanja ni bilo opaziti, sta AF in NF zmanjšala raven vnetnih označevalcev. Inulin je bil neučinkovit. In vitro je zdravljenje z mastiko v prahu zmanjšalo IL-8 in NF-κB p65. Niti frakcije niti OA niso bile izključno bioaktivna sestavina. Avtorji so zaključili, da najverjetneje celoten mastični prah in ne njegove posamezne frakcije zmanjšujejo vnetje prek regulacije NF-κB.

Anti-ulcerozna in antioksidativna aktivnost

Leta 1986 so Al-Said in drugi izvedli študijo in vivo na morskih prašičkih, da bi ocenili učinkovitost mastihe proti razjedam želodca in dvanajstnika. V ta namen so z uporabo ustreznih kemikalij v želodcu ustvarili razjedo (aspirin, cisteamin hidroklorid itd.). Nato so jim s hrano dajali mastiko v odmerku 500 mg na kg. Rezultati študije so pokazali, da je dajanje mastike povzročilo pomembno zmanjšanje širjenja in intenzivnosti nastale razjede v želodcu morskih prašičkov, kar kaže na to, da se lahko uporablja kot zdravilo za lokalno nastalo razjedo.

Heo in drugi so leta 2006 in vivo preučevali učinek mastike na zmanjšanje poškodb, ki jih povzroča diklofenak v črevesju, in prenosa bakterij pri podganah, kar je pojav, ki ga na splošno povzročajo nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID). V ta namen so podgane razdelili v štiri skupine; kontrolno skupino, skupino z diklofenakom, skupino z diklofenakom z 0,3 ml/kg mastife in skupino z diklofenakom z 1,0 ml/kg mastife. Mastikova olja (dodatne informacije niso bile podane) so dajali 3 ure pred dajanjem diklofenaka (100 mg/kg peroralno 2 dni). Merjeni parametri so bili črevesna prepustnost, število enteralnih aerobnih bakterij v distalnem ileumu in cekumu, črevesna adhezija, lipidna peroksidacija distalnega ileuma ter prenos bakterij v mezenterične bezgavke, jetra, vranico, ledvice oziroma srce. Ugotovljeno je bilo, da so se vsi parametri, ki so se z dajanjem diklofenaka povečali, po dajanju mastike v odmerku 1 ml/kg teže zmanjšali.